BERT PRELEC
Teniški klub Olimpija je težko opisati samo z eno besedo, vendar moja izbira je zmeraj družina. V svojih 10 letih igranja pri Olimpiji sem se naučil veliko stvari, ki jih še dandanes kot 23 letnik apliciram v vsakdanjem življenju. Vsem trenerjem in ostalim sodelujočim sem lahko hvaležen za vsako minuto odigranega tenisa, vsako minuto smeha in za vsako minuto spominov, ki me spremljajo na vsakem koraku. Kot “mulca” so me na Olimpiji naučili biti strpen do vrstnikov, naučili so me bontona, naučili so me igrati tenis, v glavnem pa so me naučili, da se je v življenju ključno zabavati in smeh deliti z ljudmi okoli nas.
Hvala Olimpija, hvala Lenkica in Grega❤️
AGATA BLAGOTINŠEK IN PATRICIA PIRC
“Treningi na TKO-ju so bili za naju vedno veliko več kot samo tenis. Od tam sva odnesli krasen zgled pozitivno naravnane ekipe oz. skupnosti, kjer smo bili vsi, otroci in odrasli, sprejeti. Grega se nam je vedno maksimalno posvetil, in to ne samo kar se tiče treniranja tenisa, ampak tudi vzgoje nasploh. Vedno mu je bilo mar za nas kot osebe in učil nas je, da niti slučajno ni pomembna (samo) zmaga, ampak celotna pot do nje. In da je v resnici bolj kot zmaga pomembno, koliko se iz igre naučimo. Ni bilo spodbujanja rivalstva med nami, ampak so bila tekmovanja del vzgoje.
Takega odnosa nisva doživeli pri nobenem drugem trenerju pred ali za njim. Alenka in Gregor sta srce TKO-ja in to táko, ki bije za otroke v klubu. Če pelješ svoje otroke v TKO, veš, da jim je lepo, da rastejo kot ljudje, da se učijo spoštljivega odnosa do sočloveka in samega sebe, da širijo obzorja in da dobijo vrhunski trening tenisa, poleg tega pa se še zabavajo ob igri.
TKO na kratko je torej: druženje, spodbujanje, timski duh. Najboljša možna popotnica za življenje!”
DRAGO
“Ko je bila hčerka mala, smo jo želeli uvesti v svet tenisa. Da bi izbral najboljši klub, sem se oglasil pri tenis klubu Olimpija. Klubi z imenom Olimpija so bili v športu dobro zapisani. Ko sem prišel k njim, so imeli ravno zaključek nekega tekmovanja. Navdušili so me in po končanem tekmovanju sem pristopil k Gregorju; dogovorila sva se, da hči lahko začne s treningi.”
DAVID PETROVIČ
Pri Olimpiji sem treniral približno 10 let. V tem času mi je sicer tenis zelo prirasel k srcu, predvsem pa mi je klub predstavljal toplo okolje, v katerem sem spoznal mnogo prijateljev in doživel nešteto nepozabnih izkušenj. Če sem imel slab dan, ki jih v življenju vsakega najstnika ni ravno malo, so mi treningi na Olimpiji omogočali odmik od vsakdanjih težav in sprostitev.
Olimpije pa nimam v dobrem spominu le zaradi športa samega. Nikoli ne bom pozabil pogovorov s poti na treninge in tekme z Alenko in Gregorjem, na katerih sta mi pomagala priti do odgovorov na mnoga “mladostniška vprašanja” in mi nudila oporo, ko sem le to rabil. Prav zato Olimpije nebi opisal le kot teniški klub, temveč kot DRUŽINO.
JAN DOBNIKAR
Iskrenost, tovarištvo, disciplina. TK Olimpija je trdnjava dobrih vrednot in valilnica še boljših ljudi.
Prijateljstva, sklenjena na zdrobljeni opeki pred Tivolijem, odmevajo še dolgo po zadnjem prekrižanju loparjev.
Zato mi bodo dnevi, ki sem jih tam prezivel v družbi soigralcev in trenerjev,
celo življenje ostali v lepem spominu.
LUKAS BLAGUS SMONIG
Moji spomini na teniski klub olimpija so odlicni. Treningi so bili zmeraj zelo raznoliki – poceli smo vse od teniske taktike, tehnike, kondicijskem treninge, analiza video posnetkov itd. Poleg tenisa smo igrali tudi ogromno drugih sportov. Pozimi smo sli tudi smucat ter bordat skupaj. Poleti so bili organizirani teniski kampi – in pa izleti po teniskih turnirjih, tudi v tujini. Velikokrat smo se druzili izven kluba z ostalimi igralci ter trenerji ter ustvarili prijateljstvo.
Vse to skupaj mi je bilo zelo pri srcu. Sem tudi preprican da mi vsa ta igra in motoricna dinamika ki smo jo razvijali tudi danes zelo pomaga pri tenisu vseh ostalih sportih.
V klubu Olimpija je bilo vsekakor zmeraj veliko povdarka na vzgajanju ljudi ter na pristopu k sportu kar se tice vedenja na ter izven igrisca. Osebno sem v klubu imel tudi zelo dober vzor, in sicer Alenko ter Grego, ki sta v praksi tudi sama starsa ter nas vzgajala tako kot svoje druzinske clane.
Jaz sem se poslovil od olimpije pri 15 letih zaradi selitve v tujino. Od takrat naprej mi je tenis zmeraj stal ob strani ter mi je se vedno najljubsi sport. Se vedno igram tenisko ligo. Vsakic ko vidim kaksno staro sliko iz olimpija kluba se nasmejim ter se spomnim lepih casov. Zaradi tega tudi pripororocam teniski klub olimpija in verjamem da bo tudi nova generacija tako uzivala ob trenirnaju tenisa in predvsem ustvarjanju karakteja ter osebnosti, ki jo potrebuje vsak otrok.
TINA BOHORIČ
Mnogi me poznajo po imenu Tina Obrez, čeprav se danes pišem Bohorič. Nekoč sem igrala tenis. Toda nikoli mi ne bi uspelo brez Teniškega kluba Olimpija … V Olimpijo sem prišla, ko mi je bilo osem let. Tedaj sploh še nisem dobro vedela, s čim bi se raje ukvarjala. Zelo sem si želela trenirati rokomet, a so rekli, da sem še premlada. Mami me je potem usmerila v tenis in rekla sem si: ’Zakaj pa ne?’ Kar je sledilo, je bila dolga zgodba, ki je za vedno zaznamovala moje življenje. Gromozanske zasluge pri tem ima prav TK Olimpija. V veliki meri to velja za Gregorja Matka, ki je kot moj trener name še posebej vplival. Ves čas me je usmerjal na pravo pot, mi dajal prepotrebna navodila in name prenašal teniško znanje, ki sem ga kasneje s pridom koristila. Imela sva prav poseben odnos, čeprav bo on verjetno rekel, da je zaradi mene prebedel marsikatero noč …:)
Kot članica TK Olimpija sem tekmovala na številnih turnirjih in se z marsikaterega vrnila s pokalom, medaljo. Pri dvanajstih sem zmagala na turnirju Nike Junior Tour, trikrat sem bila tudi državna prvakinja; enkrat v kategoriji do 18 let, dvakrat v članski kategoriji. Hkrati sem bila osemkrat državna prvakinja med dvojicami (dvakrat do 14 let, dvakrat do 16 let, enkrat do 18 let, trikrat v članski kategoriji). Lahko se pohvalim z dvema zmagama na ITF turnirjih, in sicer v kraju Herceg Novi v Srbiji ter v hrvaškem Dubrovniku. V dvojicah sem se dokopala do šestih zmag na turnirjih ITF. Moja najboljša uvrstitev na lestvici WTA je bilo 489. mesto, med dvojicami sem se najvišje prebila do 447. mesta. Leta 2004 sem bila z Mašo Zec Peškirič in Polono Reberšak tudi mladinska evropska prvakinja, potem ko smo na turnirju v Franciji v finalu premagali gostiteljice.
Ob vsem tem se lahko pohvalim tudi z dvema nastopoma za člansko žensko reprezentanco v pokalu FED in naslovom ekipnih državnih prvakinj z Olimpijo v letu 2005. Ponosna in vesela sem, da sem lahko toliko časa preživela v TK Olimpija, kjer sem se vedno počutila izjemno. Kot doma. In se tako počutim še danes, ko pod budnim očesom Gregorja in ostalih marljivih klubskih trenerjev zdaj svojo teniško kariero začenja tudi moja hčerka Brina. Boljšega okolja zanjo si ne bi mogla niti zamisliti.
TOUSANDS
Kako lep čas mo preživeli v Tenis klubu Olimpija, kjer so naši otroci pričeli z učenjem tenisa. Zahvaljujoči Alenki za najmlajša fanta in Gregorju za najstarejšega. In kako smo se zabavali me tekmovanji…neverjetno prijateljsko vzdušje. Še boljše kot doma. Kako bi si želeli ponovno živeti v Sloveniji in deliti to športno prijateljstvo z vašo ekipo.
Ostanite dobro. Pošiljamo veliko ljubezni, naši dragi prijatelji.
URBAN ČEČ
Pri TK olimpija sem aktivno treniral nekaj vec kot sest let. V tem casu nisem pridobil le visjega znanja tenisa vendar mnogo vec, kar je, po mojem mnenju, pripomoglo tudi k uspehom kasnejse v zivljenju. V TK Olimpija je vedno prevladovalo prijateljsko in kolegialno vzdusje, kar je vodilo v prijetno okolje prezivljanja prostega casa in hobija, ki ga bom prakticiral se dolga leta.
Po koncani gimnaziji sem solanje nadaljeval v tujini, kjer sem zakljucil univerzitetni studij in se kasneje zaposlil kot prometni pilot v eni vecjih letalskih druzb v Evropi.
VASILJKA ŠMITEK
“Na Olimpiji pravijo, da je tenis igra za vse življenje in to se je izkazalo za resnično na več nivojih, predvsem pa ostaja najboljši način integracije v novo okolje. Ampak tenis na Olimpiji je bil več kot to. Spletla so se prijateljstva, ki trajajo še danes, pognali smo skupne korenine, h katerim se velikokrat vračamo, tako da je vsak od nas praktično pridobil še eno družino. “