1
STARŠI, ČUSTVENA ALI RACIONALNA POMOČ PRI
ŠPORTNEM RAZVOJU OTROKA
Avtor: Gregor Matko
Ljubljana, 2017
2
IZVLEČEK
V članku se sprašujemo kakšna je vloga staršev pri športnem razvoju otroka. Ali je možno da
se njihova pomoč lahko kaže tudi v obliki zaviranja športne poti. Na kakšen način jo lahko
obrnemo v pravo smer? Čustva bodo prisotna, če to želimo ali ne. Ali je trenerjeva dolžnost
jih prepoznati, definirati in usmeriti, da bodo v pomoč in ne v breme trenažnemu procesu.
Vloga staršev naj bi bila ključnega pomena že od samega začetka, ko otrok začne pridobivati
prve gibalne izkušnje. Še posebaj pa pride do izraza, ko začne otrok trenirati v klubu pod
strokovnim vodstvom. Prav tako se bomo dotaknili tudi tistega dela, ki ga starši počnejo
zavestno, in prav ta je tisti, na katerega imamo mi, trenerji, največji vpliv. Starše moramo
voditi in jim olajšati spremljanje in spodbujanje njihovega otroka v športu, istočasno pa s tem
olajšamo delo tudi sebi.
Ključne besede: starši v športu, čustva, pomoč pri športnem razvoju otroka
3
UVOD
Šport je aktivnost za vse življenje. Oblikuje našo samopodobo in gradi našo samozavest. Uči
nas samodiscipline, samozaupanja ter spoštovanja sebe in drugih. Omogoča nam telesno
aktivnost in zabavo hkrati. Danes se s športom ukvarja več ljudi kot kdajkoli prej.
Seveda pa obstaja velika razlika med učenjem športnih veščin na rekreativnem nivoju in
izkazovanjem sposobnosti na tekmovanjih. Tekmovalni šport uči mladino trdega dela,
delovanja pod stresom in neprestanega uravnavanja čustvenega in fizičnega ravnovesja. Vse
našteto pa lahko sproži dodaten pritisk na otroka, če so informacije posredovane napačno.
Zelo pogosto so tekmovanja stresna tako za otroke kot za starše, saj se srečajo s čustvi, ki jih
do tedaj v svojem življenju niso poznali.
Za starše je tekmovalni šport lahko zelo kompleksna izkušnja, še posebaj če se s tem srečajo
prvič. Otroci pa na drugi strani doživljajo pritiske, najpogosteje zaradi pričakovanj, ki sploh
niso v njihovem dometu ali pod njihovo kontrolo.
Kot starš želiš pomagati svojemu otroku pri odzivanju na nove situacije, ki jih do takrat v
življenju še ni poznal. Nasvete v športu starši enačijo z nasveti za šolo, prijatelje, družino, itd.
Za svojega otroka želijo da je srečen. Sčasoma se zavedo, da ni enostavno biti dober starš in
slej kot prej dojamejo, da je še težje biti dober starš otroku, ki je vpleten v kakršnekoli
tekmovalne aktivnosti.
KAKO DO VRHUNSKEGA REZULTATA
Dr. Tanja Kajtna: »Potrbno se je zavedati, da bodo otroci do vrhunskih nivojev prišli le, če so
imeli kot mladi športniki visoko, predvsem notranjo motivacijo«. Za dobro motiviranost
otroka je potrebno že na samem začetku razumeti njihove razloge udejstvovanja v športnih
aktivnostih. Na ta način bo lažje razumeti njihove potrebe in želje ter hkrati povišati njihovo
storilnost.
To pomeni, da se otrok ukvarja s športom, ker se ob tem zabava, uči, premika svoje lastne
meje in ker na treningih srečuje svoje vrstnike, ne pa zato, ker bi že zgodaj strmel k
4
vrhunskim rezultatom. Vloga staršev je v tem trenutku ključna. Otroka naj podpirajo, ga
spodbujajo in seveda financirajo. Nikakor pa se ne smejo ujeti v zanko, da v otrokov uspeh
vlagajo in za to pričakujejo povračilo. V istem trenutku ko otrok začne polagati račune za
svoje predstave nekomu drugemu, je breme tako veliko, da mu le redki lahko parirajo.
ČUSTVA OTROK
Zelo očitno je, kako čustva vplivajo na športno učinkovitost otroka. Na eni strani so v njih
negativna čustva, kot so jeza, strah, potrtost, anksioznost, ki praviloma na športno predstavo
vplivajo slabo. Poznamo pa tudi pozitivna čustva. Veselje in navdušenje nad dejavnostjo s
katero se ukvarjajo bistveno bolj vplivata na široko pozornost, ki je tako pomembna pri
učinkovitosti na športnem terenu. Negativna čustva bodo vplivala na padec otrokove
koncentracije, zmanjšalo se bo njihovo zadovoljstvo in veselje do nastopanja. V večini
primerov bodo imeli manjšo kontrolo nad svojimi gibi, kar bo pripeljalo do slabših predstav.
Jeza je edino negativno čustvo, ki pri nekaterih vzbudi dvig učinkovitosti, vendar so vplivi na
to zelo različni, sprožilcev pa se enostavno ne da kontrolirati. Tu bi se lahko ustavili pri
ugotovitvi selektorja slovenske rokometne reprezentance Veselina Vujoviča, ki je na
vprašanje novinarke »ali imamo Slovenci besedo inat«, odgovoril: »lahko bi jo imeli«.
Besedo »za inat« bi si lahko razložili, da bomo nekaj naredili iz principa, pa naj nas to stane
kolikor hoče. To čustvo je v tesni povezavi z jezo in nanjo v tekmovalnem smislu vpliva
pozitivno. Zastavlja pa se vprašanje, se ga je možno naučiti?
Čustvo, ki je najbolj povezano z odnosom staršev do otrok in obratno je STRAH. Največkrat
o strahu govorimo, kadar se otrok boji poraza. Prav nič manj pogosto pa ni stanje strahu pred
zavrnitvijo s strani staršev. Seveda so te reakcije staršev največkrat povezane z rezultati
njihovih otrok. Ob pogledu na nezadovoljiv rezultat se le redki starši zavedajo poti, katero je
njihov otrok prehodil do takrat. Trud, ki ga je otrok vložil v nastop, je v tistem trenutku manj
pomembno dejstvo in praviloma, na žalost, ni kriterij ocenjevanja. To pripelje do potenciranja
pomembnosti razultata nad trudom. Posledično bo otrok dojemal tekmovanja le kot nekaj,
kjer je dolžan staršem z rezultatom upravičiti njihov »vložek« v njegovo športno pot.
5
STARŠI IN NJIHOVA ČUSTVA
Kdaj nastanejo težave? Kadar so starši negotovi v svoja dejanja in se zaradi tega začnejo
posluževati naravnih instinktov, največkrat podzavestno. Na ta način se njihova dejanja in
besede prej sprevržejo v breme kot pa v pomoč otroku. Podpora in interes staršev odločilno
vplivata na udejstvovanje otroka v tekmovalnem športu.
Kako bi lahko opisali podporo?
Osredotočiti se na predstavo in ne na rezultat. Rezultat je lahko le želja, ta pa je odvisna od
mnogih dejavnikov. Na nekatere lahko vplivamo, drugi so daleč od našega dosega. Predstava
pa je nekaj kar lahko dosežemo in jo na koncu ocenimo s cilji. Torej, lahko jo zmerimo z
vnaprej določenimi kriteriji in tako ocenimo otrokovo uspešnost.
Nagraditi trud in trdo delo, pred uspehom. Niso vsi otroci zmagovalci. Nekatere tega lahko
naučimo, druge ne. Njihov vložek v razvoj pa je lahko zelo očiten in prav zaradi tega pod
nobenim pogojem ne sme ostati neopažen.
Šport skušajo predstaviti kot nekaj, kar oblikuje vrednote, pomembne za otrokovo
življensko pot. Nikakor ne smemo športa in rezultatov poveličevati kot nekaj večjega od
življenja samega. Ob tem se moramo zavedati, da ima otrok vso pravico odločiti se sam, da bo
v športu udeležen, in pod katerimi pogoji.
6
Kot starš skušam razumeti in biti empativen do čustvenega stresa, ki ga otrok doživlja
na tekmovanjih. V večini primerov se temu ne da izogniti in prav zaradi tega moramo biti
otroku v oporo. Pripravljeni moramo biti otroka poslušati in se od njega učiti, nikakor pa mu
ne smemo dajati občutka da o njegovem športu vemo vse.
Zelo pomembna naloga starša je vzpodbujati otroka k samostojnosti. Pri tem se moramo
vzdržati kakršnihkoli komentarjev na temo taktike, sodniških odločitev, ipd.
VSAK STARŠ TALENTIRANEGA OTROKA SE MORA ZAVEDATI …
70% VSEH TALENTIRANIH OTROK PRENEHA S ŠPORTNO
AKTIVNOSTJO PRED 13. LETOM ZARADI:
1. Prevelike vneme staršev… ti se popolnoma predajo svojemu otroku in njegovi športni
poti. Trošijo čas in denar za otrokov razvoj. Prepričani so, da je več tudi bolje. Zelo
pogosto zganjajo paniko kadar vidijo, da otroci, iste starosti zmagujejo več in so zaradi
tega uspešnejši. To jih vodi v menjave trenerjev in klubov. Od otrok zahtevajo
pogostejšo udeležbo na tekmovanjih zaradi povečane možnosti doseganja
»pričakovanih« rezultatov.
2. Preveč tekmovanj v mladih letih… pregorelost se lahko pojavi v zgodnjem obdobju
otrokovega razvoja. Preveč tekmovanj v mladih letih predvsem pomeni, da so otroci
manj vpleteni v treninge, namenjene njihovemu splošnemu in specialnemu
motoričnemu in / ali tehničnemu razvoju.
3. Šport ni več zabava… ko otroku šport ni več zabava, ne uživa več na športnem
igrišču. Otrokova aktivnost se ne sme omejiti zgolj na treninge in igranje tekem.
Zavedati se moramo, da je zabava prvi razlog, zaradi česar se je otrok sploh začel
ukvarjati s športom.
4. Previsoka pričakovanja… ko otrok pokaže tekmovalni potencial, je večina njihovih
staršev deležnih občudovanja na temo, kako uspešen je njihov otrok. Gre za osnovno
napako družbe. Otroka tako postavijo na piedestal mnogo prej, kot pa si je to prislužil
s trdim delom. Otrok tako dobi popolnoma napačno informacijo in s tem popotnico za
svojo športno prihodnost.
7
RACIONALNO VS. ČUSTVENO
V prejšnem poglavju smo opisali nekaj vrst podpore, ki naj bi jih starši upoštevali pri
spremljanju športne poti svojega otroka. Če smo bili pozorni, je nasproti vsem vrstam stal
rezultat. Ta je skoraj po pravilu prvi sprožilec, ki aktivira čustva staršev.
Torej, kakšna naj bo vloga staršev, da ji bomo lahko rekli racionalna?
Primož Peterka: »Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening«. Se lahko strinjamo z
dvakratnim zmagovalcem svetovnega pokala v smučarskih skokih v letih 1997 in 1998? Če
starš ni sposoben kontrolirati svojih naravnih instinktov, absolutno. Otrok mora biti glavna
mašina svoje športne poti, ne glede na to, na katerem nivoju tekmuje. Ne smemo pa pozabiti,
da pomembno vlogo v procesu igrajo tisti, ki obračajo krmilo omenjene mašine. In sem
spadajo starši, trenerji in vso ostalo osebje, ki sodeluje v procesu treninga in tekmovanj.
8
ZAKLJUČEK
Očitno je starševska ljubezen in njihovo razumevanje zelo pomembna ne le pri izgradnji
dobrega športnika. V veliki meri mora otroku privzgojiti brezpogojno ljubezen do športa. Če
vsi vpleteni (starši, trener in otrok) razumejo, da je trud najpomembnejši dejavnik ki športnika
definira, potem smo lahko popolnoma brez skrbi, saj se bo otrokov šport razvijal na zelo
zdravih temeljih.
Starši morajo biti vzor svojemu otroku in mu pokazati, da lahko stopijo po robu stresu na
treningih in tekmovanjih. Če starš, ki naj bi bil odrasla in zrela osebnost, tega ni zmožen,
potem ne smemo pričakovati takih podvigov od otroka, ki je mlad in po teh merilih nezrel.
Starši, ne pozabite, vaš otrok je na prvem mestu, in šele na drugem je šport.